Predsednik je izvoljen s splošnim glasovanjem za petletni mandat in je uradni vodja države. Šesti predsednik Ukrajine je Volodimir Zelenski. Zakonodajna veja Ukrajine vključuje enodomni parlament s 450 sedeži, Verkhovna Rada. Parlament je v prvi vrsti odgovoren za oblikovanje izvršilne veje oblasti in kabineta ministrov, ki ga vodi predsednik vlade. Še vedno pa ima predsednik pooblastilo za imenovanje ministrov za zunanje zadeve in obrambo v parlamentarno potrditev ter pooblastilo za imenovanje generalnega tožilca in vodjo varnostne službe.

V letih 1999–2001 je Ukrajina delovala kot nestalna članica Varnostnega sveta ZN. Zgodovinsko gledano se je Sovjetska Ukrajina pridružila Združenim narodom leta 1945 kot ena od prvotnih članic po kompromisu Zahoda s Sovjetsko zvezo, ki je zaprosila za sedeže za vseh 15 njenih sindikalnih republik. Ukrajina je dosledno podpirala mirno reševanje sporov s pogajanji. Sodelovala je v štiristranskih pogovorih o konfliktu v Moldaviji in spodbujala mirno rešitev konflikta v postsovjetski državi Gruziji. Ukrajina je od leta 1992 tudi znatno prispevala k mirovnim operacijam ZN.

Januarja 2016 se je Ukrajina pridružila poglobljenemu in celovitemu območju proste trgovine (zeleno) z EU (modro), ki je bilo ustanovljeno s pridružitvenim sporazumom med Ukrajino in Evropsko unijo, s čimer se je odprla pot k evropski integraciji.

Ukrajina trenutno meni, da je evroatlantska integracija glavni cilj zunanje politike, v praksi pa je svoje odnose z Evropsko unijo in Združenimi državami vedno uravnotežila z močnimi povezavami z Rusijo. Sporazum Evropske unije o partnerstvu in sodelovanju (SPS) z Ukrajino je začel veljati 1. marca 1998. Evropska unija (EU) je Ukrajino spodbudila, naj v celoti izvaja SPS, preden se začnejo razprave o pridružitvenem sporazumu, izdanem na vrhu EU decembra 1999. v Helsinkih priznava dolgoročne težnje Ukrajine, vendar ne razpravlja o pridružitvi. Ukrajina se je 31. januarja 1992 pridružila takratni Konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi (danes Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE)), 10. marca 1992 pa je postala članica Severnoatlantskega sveta za sodelovanje. Odnosi med Ukrajino in Natom so tesni in država je izrazila interes za morebitno članstvo. To je bilo umaknjeno z zunanjepolitičnega dnevnega reda vlade ob izvolitvi Viktorja Janukoviča za predsednika leta 2010. Toda po odstavitvi Janukoviča februarja 2014 in (ki jih je Rusija zanikala) po ruskem vojaškem posredovanju v Ukrajini je Ukrajina obnovila prizadevanje za članstvo v Natu. Ukrajina je najaktivnejša članica Partnerstva za mir (PzM). Vse večje politične stranke v Ukrajini podpirajo popolno končno integracijo v Evropsko unijo. Pridružitveni sporazum z EU naj bi bil podpisan in začel veljati do konca leta 2011, vendar je bil proces zaradi takratnega političnega dogajanja do leta 2012 prekinjen. Pridružitveni sporazum med Ukrajino in Evropsko unijo je bil podpisan leta 2014.

Ukrajina je imela dolgo tesne vezi z vsemi svojimi sosedami, vendar so odnosi med Rusijo in Ukrajino leta 2014 postali težki zaradi priključitve Krima, energetske odvisnosti in plačilnih sporov. Napetosti so tudi s Poljsko in Madžarsko.

Poglobljeno in celovito območje proste trgovine (DCFTA), ki je začelo veljati januarja 2016 po ratifikaciji pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in Evropsko unijo, uradno vključuje Ukrajino v evropski enotni trg in Evropski gospodarski prostor. Ukrajina prejema nadaljnjo podporo in pomoč za svoje težnje po pristopu k EU od Mednarodnega višegradskega sklada Višegradske skupine, ki ga sestavljajo srednjeevropske članice EU Češka, Poljska, Madžarska in Slovaška.

Odstavitev Yanukovycha je spodbudila Vladimirja Putina, da je 23. februarja 2014 začel priprave na aneksijo Krima. Putin je z uporabo ruske pomorske baze v Sevastopolu kot krinko usmerjal ruske čete in obveščevalne agente, naj razorožijo ukrajinske sile in prevzamejo nadzor nad Krimom. Po vstopu vojakov na Krim je bil 16. marca 2014 izveden sporen referendum, uradni izid pa je bil, da se jih 97 odstotkov želi pridružiti Rusiji. 18. marca 2014 sta Rusija in samooklicana republika Krim podpisali pogodbo o pristopu Republike Krim in Sevastopola k Ruski federaciji. Generalna skupščina ZN se je odzvala s sprejetjem resolucije 68/262, da je referendum neveljaven in podpira ozemeljsko celovitost Ukrajine.

Poleg tega so v regijah Donetsk in Lugansk oboroženi moški, ki so se razglasili za lokalno milico, ki jo podpirajo proruski protestniki, zavzeli vladne zgradbe, policijske in posebne policijske postaje v več mestih ter izvedli nepriznane referendume o statusu. Upor sta vodila ruska emisarja Igor Girkin in Aleksander Borodai ter militanti iz Rusije, kot je Arseny Pavlov.

Pogovori v Ženevi med EU, Rusijo, Ukrajino in ZDA so prinesli skupno diplomatsko izjavo, imenovano Ženevski pakt iz leta 2014, v kateri so strani zahtevale, da vse nezakonite milice odložijo orožje in zapustijo zasežene vladne zgradbe ter vzpostavijo tudi politični dialog, ki bi lahko privede do večje avtonomije ukrajinskih regij. Ko je Petro Porošenko zmagal na predsedniških volitvah 25. maja 2014, je obljubil, da bo nadaljeval vojaške operacije ukrajinskih vladnih sil za konec oboroženega upora. V vojaški akciji je bilo ubitih več kot 9.000 ljudi.

Avgusta 2014 je dvostranska komisija vodilnih znanstvenikov iz Združenih držav in Rusije izdala Boisto agendo, ki navaja načrt v 24 korakih za rešitev krize v Ukrajini. Agenda Boisto je bila organizirana v pet nujnih kategorij za reševanje krize, ki zahteva stabilizacijo, opredeljenih kot: (1) elementi trajnega, preverljivega premirja; (2) Ekonomski odnosi; (3) socialna in kulturna vprašanja; (4) Krim; in (5) mednarodni status Ukrajine. Konec leta 2014 je Ukrajina ratificirala pridružitveni sporazum med Ukrajino in Evropsko unijo, ki ga je Porošenko označil za “prvi, a najbolj odločilen korak” Ukrajine k članstvu v EU. Porošenko je tudi leto 2020 določil kot cilj za prošnjo za članstvo v EU.

SMM OVSE spremlja gibanje težkega orožja v vzhodni Ukrajini, 4. marec 2015

Februarja 2015, po vrhu v Belorusiji, se je Porošenko pogajal o premirju s separatističnimi četami. To je vključevalo pogoje, kot sta umik težkega orožja s frontne črte in decentralizacija uporniških regij do konca leta 2015. Vključevalo je tudi pogoje, kot sta ukrajinski nadzor meje z Rusijo leta 2015 in umik vseh tujih vojakov z ukrajinskega ozemlja . Premirje se je začelo ob polnoči 15. februarja 2015. Udeleženci tega premirja so se tudi dogovorili, da se bodo udeleževali rednih sestankov, da bi zagotovili spoštovanje dogovora.

Ukrajina se je 1. januarja 2016 pridružila poglobljenemu in celovitemu območju proste trgovine z Evropsko unijo,[12] katerega cilj je posodobiti in razviti ukrajinsko gospodarstvo, upravljanje in pravno državo v skladu s standardi EU ter postopno povečati integracijo z notranjim trgom EU. Nato je Evropska unija 11. maja 2017 odobrila potovanja brez vizumov za ukrajinske državljane: to je začelo veljati od 11. junija, s čimer je Ukrajincem omogočilo, da potujejo v schengensko območje zaradi turizma, družinskih obiskov in poslovnih razlogov, pri čemer je edini zahtevan dokument veljaven biometrični potni list.

Sistem ukrajinskih pododdelkov odraža status države kot enotne države (kot je navedeno v ustavi države) z enotnimi pravnimi in upravnimi režimi za vsako enoto. Vključno s Sevastopolom in Avtonomno republiko Krim, ki ju je leta 2014 priključila Ruska federacija, Ukrajino sestavlja 27 regij: štiriindvajset regij (provinc), ena avtonomna republika (Avtonomna republika Krim) in dve mesti s posebnim statusom – Kijev. , prestolnica, in Sevastopol. 24 regij in Krim je razdeljenih na 490 okrožij (okrožij) in mestnih občin regionalnega pomena ali upravnih enot druge stopnje. Povprečna površina ukrajinskega okraja je 1200 kvadratnih kilometrov (460 kvadratnih milj); povprečno prebivalstvo okrožja je 52.000 ljudi. Naseljena mesta v Ukrajini so razdeljena v dve kategoriji: mestni in podeželski. Mestna naseljena mesta so še bolj razdeljena na mesta in naselja mestnega tipa (sovjetski upravni izum), podeželska naseljena mesta pa sestavljajo vasi in naselja (splošno uporabljen izraz). Vsa mesta imajo določeno stopnjo samouprave, odvisno od njihovega pomena, kot so nacionalni pomen (kot v primeru Kijeva in Sevastopolja), regionalni pomen (znotraj vsake regije ali avtonomne republike) ali okrožni pomen (vsa ostala mesta). Pomen mesta je odvisen od več dejavnikov, kot so prebivalstvo, družbeno-ekonomski in zgodovinski pomen, infrastruktura in drugi. medtem ko podeželska naseljena mesta sestavljajo vasi in naselja (splošno uporabljen izraz). Vsa mesta imajo določeno stopnjo samouprave, odvisno od njihovega pomena, kot so nacionalni pomen (kot v primeru Kijeva in Sevastopolja), regionalni pomen (znotraj vsake regije ali avtonomne republike) ali okrožni pomen (vsa ostala mesta). Pomen mesta je odvisen od več dejavnikov, kot so prebivalstvo, družbeno-ekonomski in zgodovinski pomen, infrastruktura in drugi. medtem ko podeželska naseljena mesta sestavljajo vasi in naselja (splošno uporabljen izraz). Vsa mesta imajo določeno stopnjo samouprave, odvisno od njihovega pomena, kot so nacionalni pomen (kot v primeru Kijeva in Sevastopolja), regionalni pomen (znotraj vsake regije ali avtonomne republike) ali okrožni pomen (vsa ostala mesta). Pomen mesta je odvisen od več dejavnikov, kot so prebivalstvo, družbeno-ekonomski in zgodovinski pomen, infrastruktura in drugi.

Skupno ima Ukrajina 457 mest, od katerih jih je 176 označenih kot regijski razred, 279 manjših mest iz mestnega razreda in dve mesti s posebnim pravnim statusom. Sledi 886 naselij mestnega tipa in 28.552 vasi.

According to the Ukrainian Census of 2001, Ukrainians make up 77.8% of the population. Other significant ethnic groups include Russians (17.3%), Belarusians (0.6%), Moldovans (0.5%), Crimean Tatars (0.5%), Bulgarians (0.4%), Hungarians (0.3%), Romanians (0.3%), Poles (0.3%), Jews (0.3%), Armenians (0.2%), Greeks (0.2%) and Tatars (0.2%).[1] It is also estimated that there are about 50,000 ethnic Koreans (0.12%) in Ukraine that belong to the Koryo-saram group. Their number may be as high as 100,000, as many ethnic Koreans were assimilated into the majority population.

Ukrajinska literatura se je ponovno začela razvijati v 14. stoletju in je močno napredovala v 16. stoletju z uvedbo tiska in z začetkom kozaške dobe, tako pod rusko kot poljsko prevlado. Kozaki so ustanovili neodvisno družbo in popularizirali novo vrsto epskih pesmi, ki so zaznamovali vrhunec ukrajinske ustne književnosti. Ta napredek je bil nato zastavljen v 17. in zgodnje 18. stoletje, ko je bilo objavljanje v ukrajinskem jeziku prepovedano in prepovedano. Kljub temu se je do poznega 18. stoletja končno pojavila moderna literarna ukrajinščina.

V 19. stoletju se je v Ukrajini začelo ljudsko obdobje, ki ga je vodilo delo Ivana Kotliarevskega Eneyida, prva publikacija, napisana v sodobnem ukrajinščini. V tridesetih letih 18. stoletja se je začela razvijati ukrajinska romantika in pojavil se je najbolj znana kulturna osebnost naroda, romantični pesnik-slikar Taras Ševčenko. Kjer velja za očeta književnosti v ukrajinskem ljudskem jeziku Ivan Kotliarevsky; Ševčenko je oče narodnega preporoda.

Nato je Rusko cesarstvo leta 1863 dejansko prepovedalo uporabo ukrajinskega jezika v tisku.[62] To je močno omejilo literarno dejavnost na tem območju in ukrajinski pisatelji so bili prisiljeni svoja dela objavljati v ruščini ali jih izdajati v Galiciji, ki jo je nadzorovala Avstrija. Prepoved ni bila nikoli uradno odpravljena, vendar je po revoluciji in prihodu boljševikov na oblast zastarela.

Ukrajinska literatura je še naprej cvetela v zgodnjih sovjetskih letih, ko so bili odobreni skoraj vsi literarni trendi (najpomembnejše literarne osebnosti tistega časa so bili Nikolaj Khvylovy, Valerian Pidmohylny, Mykola Kulish, Mykhayl Semenko in nekateri drugi). Te politike so se soočale z strmim upadom v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je NKVD kot del velike čistke ubil vidne predstavnike in številne druge. Na splošno je bilo okoli 223 pisateljev zatiranih v tako imenovani usmrčeni renesansi. Te represije so bile del izvajane Stalinove politike socialističnega realizma. Doktrina ni nujno zatirala uporabe ukrajinskega jezika, vendar je zahtevala, da pisci v svojih delih sledijo določenemu slogu.

V post-stalinističnih časih je bila literarna dejavnost pod komunistično partijo še naprej nekoliko omejena. Najbolj znane osebe ukrajinske povojne sovjetske literature so bile Lina Kostenko, Dmitro Pavličko, Boris Oliynyk (pesnik), Ivan Drach, Oles Honchar, Vasil Stus, Vasily Symonenko.

Literarna svoboda je rasla v poznih 80. in zgodnjih 90. letih 20. stoletja ob propadu in razpadu ZSSR ter ponovni vzpostavitvi ukrajinske neodvisnosti leta 1991.